je starinska in poetična oblika besede perut. S starinskostjo želimo sebe in tiste, ki nas spoznajo, opominjati na to, da črpamo iz korenin in preteklosti:

• izkušenj, znanja in zgodb sorodnih projektov na slovenskih in tujih tleh;
• znanja o duši in odnosih, ki ni od včeraj;
• mitskih modrosti, ki govorijo naravnost našemu nezavednemu jazu;
• obredov in simbolov, ki varujejo skupnost in posameznika v njej.

Perot

• združuje nego (“celili so mu zlomljeno perut”) in hkrati rast (“mahal je s perutmi, da bi poletel”),
• otroka (piščeta, grdega račka, laboda) in odraslega (kokljo, orlico, sokola),
• zavetje (“vzela ga je pod perut”) in obenem svobodo (“razprostrl je peruti”).

Perot

ima svojo ženskost in moškost. (Kot vsakdo od nas.) Videz besede marsikoga zavede, da jo sklanja kot moški samostalnik, pa je vendarle ženskega spola. Tudi člani Peroti, ki smo s Perotjo od njenega rojstva, smo potrebovali čas in ponavljanje, da smo ne le začutili, pač pa tudi znali izreči: Smo in delamo v Peroti!

Trudimo se vseskozi graditi podlago za to, da bi se lahko vsakdo v naši mreži premikal k sprejemanju sebe in (šele posledično!) drugih. Da bi torej zmogel postopno dopuščati za svoje tudi tiste plati, za katere se je moral navaditi, da so grde, nesprejemljive, neprimerne – in jih zato zanikovati, tlačiti, pripisovati drugim.

Cenimo trenutke, ko lahko prepoznamo: “nič človeškega mi ni tuje”. Jih preživimo. Se iz njih učimo. Stremimo k cilju, ki ga na trenutke dejansko dosežemo: da vse človeško v nas (ja, naša jeza, ljubosumje, hrepenenje, zmedenost, požrešnost, ranljivost, napadalnost …) lahko sobiva – znotraj posameznika in v odnosih.